Slovenski okupirani prostor v letu 1943 je bil v pričakovanju velikih vojaških in političnih sprememb. Na italijanskem škornju se je na obzorju nakazoval razkroj fašistične države in odprtje južne fronte, medtem pa so se Nemci pripravljali, da zavzamejo teritorij poraženih Italijanov.
V tem ključnem obdobju so se odločevalci glavnega štaba NOV in PO Slovenije skupaj z vrhovnim štabom dne 13. julija 1943 odločili ustanoviti Prvo slovensko narodnoosvobodilno divizijo. Ta pomembna odločitev je bila deloma tudi rezultat Kardeljevih ugotovitev in predlogov. Prvi komandant divizije je postal Mirko Bračič-Bradač (ki je kasneje padel v jurišu na Kočevje), politkomisar pa dr. Jože Brilej-Bolko. Divizija je dobila številčno označbo, ki je v naslednjih mesecih slavnostno odmevala po vsej Sloveniji.
Divizija je bila sestavljena iz najelitnejših partizanskih brigad takratnega slovenskega prostora, med njimi so bili Tomšičeva, Šercerjeva, Gradnikova in Prešernova bojna skupina. Ustanovitev te divizije je oznanjala širjenje slovenskega partizanstva in pomenila je tudi uspešno preoblikovanje v redno jugoslovansko armado. Njeni pogumni podvigi so potrjevali njeno vrednost in pomen za osvobodilno gibanje.
Z namenom, da bi se na Štajerskem, kjer so bile zadržane številčno močnejše enote sovražnika, spremenil splošni položaj in okrepil slovenski osvobodilni boj, je bila 14. divizija odposlana na to ključno območje. Hkrati so si prizadevali preprečiti prisilno mobilizacijo mlajših letnikov v nemško vojsko, ki naj bi po ocenah Borisa Kidriča znašala okoli 20.000 ljudi. Namesto tega so želeli omogočiti vpoklic v partizanske vrste ter razbremeniti pritisk na narodnoosvobodilne sile v drugih okupiranih predelih.
Pohod 14. divizije se je začel 6. januarja 1944, ko je več kot 1.100 dobro oboroženih borcev in bork (58% je bilo članov in kandidatov KPS ter skojevcev) v hudi zimi krenilo iz Suhorja pri Beli krajini. Njihov cilj je bil več kot 300 km dolg pohod čez Hrvaško proti Halozam. Po več kot tednu dni potovanja so prečkali reko Savo.
V naslednjih 13 dneh je 14. divizija premagala več kot 180 km, pot od Vivodine do Kalnika je bila dolga in naporna. A 17. januarja je vendarle slovesno vkorakala v Čazmo, ki je bila takrat središče svobodnega hrvaškega ozemlja. Na ta pomemben dan je pesnik Karel Destovnik-Kajuh, vodja kulturniške skupine in soudeleženec pohoda, priredil partizanski miting za prebivalstvo. Ob spremljavi pihalne godbe so se divizija odpravila v Kalniško gorje. Vendar pa so se na tem območju zaradi ustaške ofenzive zadržali dlje, kot je bilo sprva načrtovano, in so bili primorani spremeniti smer načrtovanega pohoda. Šele 28. januarja so se ponovno premaknili proti severu, okoli Varaždinskih Toplic v Hrvatsko Zagorje. Tam se je poveljstvo divizije odločilo, da bodo nadaljevali pohod na Kozjansko.
Po temeljitem obveščevalnem delu in natančnih pripravah se je 6. februarja, med 10. in 11. uro zvečer, divizija zbrala v vasi Horvatsko. Natančno 1.025 borcev in bork (7 padlih, 29 ranjenih, 34 bolnih, 10 pa jih je ostalo pri zalogah streliva in med drugim skrbelo tudi za zvezo) je bilo pripravljenih na odločilno potezo – prečkanje mejne reke Sotle. Ta ključni trenutek se je zgodil v noči na 7. februar, pri Sedlarjevem, majhni obmejni vasici nekaj kilometrov južno od Podčetrtka. 14. divizija je po mesecu dni napornega marša brez kakršnegakoli strela stopila na zasilni leseni most in prestopila okupirano ozemlje nemškega rajha.
Odločitev za prečkanje reke Sotle je bila pogumna in neizogibno tvegana. Vendar so se borki in borci zbrali z odločnostjo in pripravljenostjo, da se soočijo z neznanim. S tem pogumnim dejanjem so vstopili na nemško okupirano ozemlje in se podali na potovanje, ki je še dodatno poudarilo njihovo predanost in požrtvovalnost v boju za svobodo domovine. Prečkanje mejne reke Sotle je bilo eden od ključnih trenutkov v zgodovini 14. divizije, ki je označeval njen vzpon na območje nemškega rajha. To je bil še en korak v neusmiljeni in hrabri bitki za osvoboditev Slovenije in zahvaljujoč njihovim dejanjem se je 14. divizija izkazala za neprecenljivo silo v narodnoosvobodilnem boju.
